Kazalci in reference

Kazalci so malo podobni iteratorjem, ki smo jih srečali že v poglavju Podatkovni tipi / Iteratorji, reference pa smo že srečali v poglavju Funkcije / Reference in konstantne reference.

Reference

Reference so spremenljivke, ki predstavljajo drugo ime za isto spremenljivko. Če imamo spremenljivko tipa T, ima referenca nanjo tip T&.

int a = 7;
int& b = a;
a = 8;
cout << a << " " << b << endl;
b = 9;
cout << a << " " << b << endl;

V zgornjem primeru je b referenca na a, tako da ko spremenimo a, se spremeni tudi b in obratno. Tako se izpiše 8 8 in 9 9.

Lahko imamo tudi konstantne reference, to so reference, ki dovolijo spreminjanja svoje vrednosti. Če imamo konstantno spremenljivko, lahko nanjo naredimo le konstantno referenco, lahko pa konstantno referenco naredimo tudi na običajno spremenljivko. O taki referenci razmišljamo kot o pogledu na spremenljivko, saj lahko prek nje samo opazujemo, kaj se dogaja, ničesar pa ne moremo spreminjati.

Referenca ne more biti prazna in vedno kaže na neko spremenljivko. Še vedno pa ne na programerju, da pazi, da referenca kaže na veljavno spremenljivko, ki še ni bila uničena. Tako npr. ne smemo iz funkcije vračati referenc na lokalne spremenljivke. Primer reference na neveljavno spremenljivko:

int a = 7;
int& b = a;
{ int c = 8; b = c; }
cout << b << endl;

Spremenljivka b je referenca na c, ki je že izbrisana. Program sicer v veliko primerih pravilno izpiše 8, toda to ni zagotovljeno, se splošnem ne zgodi in se na tako obnašanje ne moremo zanašati. Zgornji program je preprosto neveljaven, četudi občasno deluje.

Note

Če definiramo več referenc na isti vrstici, moramo znak & ponoviti.

int& r1 = v1, &r2 = v2, &r3 = v3;

Zgornja koda ustvari tri reference r1, r2, r3 na spremenljivke v1, v2, v3.

Naslovi spremenljivk

C++ programerju omogoča, da pogleda, na katerem naslovu v spominu je shranjena določena spremenljivka. O strukturi spomina bomo govorili kasneje, sedaj povejmo le, da si program predstavlja, kot da je spomnim dolga enodimenzionalna tabela, razdeljena na celice po 1 bajt. Vrednost spremenljivke int a je shranjena nekje v tej tabeli; ker je int ponavadi velik 4 bajte zavzema 4 bajte. S pomočjo operatorja &, ki se mu reče operator “naslov od” (address of) lahko dobimo naslov spremenljivke. Če spremenljivka zavzema več kot eno celico, dobimo naslov prve celice, ki jo zavzema. Primer:

int a = 7;
cout << &a << endl;

Zgornja koda izpiše naslov spremenljivke, nekaj podobnega 0x7ffe78a6f354, kar je zaporedna številka (v šestnajstiškem sistemu) celice, kjer se a nahaja. Naslov je vedno številka znane velikosti, praviloma 32 bitov na 32 bitnih računalnikih in 64 bitov na 64 bitnih.

Warning

Za ustvarjenje referenc uporabljamo enak znak & kot za pridobivanje naslovov spremeljivk, toda enkrat je ta sestavni del tipa spremenljivke, drugič pa nastopa kot operator, tako da je vedno možno iz konteksta ugotoviti, za katerega gre.

Kazalci

Kazalci (pointers) izvirajo iz jezika C, predhodnika C++, in so v C-ju edini način, da spremenimo vrednost parametra znotraj funkcije. Kazalec na spremenljivko a tipa T je spremenljivka, katere tip se označi z T* in njena vrednost pa je naslov spremenljivke a. Primer definicije:

int a = 7;
int* p = &a;
cout << p << endl;

Zgornja koda izpiše nekaj podobnega 0x7ffe78a6f354, saj je vrednost spremenljivke p naslov spremenljivke a. Pravimo, da je spremenljivka p kazalec na a. Tip int* pomeni, da je vrednost, ki je na naslovu, ki je shranjen v p, v spominu shranjeno celo število. Ta tip nima direktne povezave s tem, da je naslov sam po sebi tudi celo število, to je tako ali tako vedno.

Najosnovnejša operacija na kazalcih je operacija, ki dobi vrednost na nekem naslovu. Operacija se imenuje value of oz. dereferenca in se ga označi z *. Z njegovo pomočjo dobimo ali nastavimo vrednost na nekem mestu v spominu. Primer:

double a = 7.5;
double* p = &a;  // npr. 0x7ffe78a6f354
cout << *p << endl;
*p = 8.5;
cout << a << endl;

Zgornji primer izpiše 7.5 in 8.5, saj izraz *p = 8.5 na mesto 0x7ffe78a6f354 (kjer je spremenljivka a) shrani vrednosti 8.5. Tukaj tudi vidimo, zakaj je dobro vedeti tip, na katerega kazalec kaže. Sama vrednost 0x7ffe78a6f354 se namreč nanaša na prvi bajt spomina in zaradi tipa double vemo, da moramo prebrati še naslednjih 7 in jih interpretirati kot decimalno število.

Note

Če definiramo več kazalcev na isti vrstici, moramo podobno kot pri referencah znak * ponoviti.

int* p1 = &v1, *r2 = &v2, *r3 = &v3;

Zgornja koda ustvari tri reference r1, r2, r3 na spremenljivke v1, v2, v3.

Warning

Za ustvarjenje kazalcev uporabljamo enak znak * kot za dobivanje vrednosti na danem naslovu. Toda podobno kot pri referencah je enkrat * sestavni del tipa spremenljivke, drugič pa nastopa kot operator, tako da je vedno možno iz konteksta ugotoviti, za katerega gre.

vrednosti kazalcev so vedno naslovi, ki smo jih dobili iz obstoječe spremenljivke ali sistema. Ne moremo npr. narediti kar

char* p = 20;
*p = 'h';

da bi na mesto 20` v spominu napisali znak h. Že preajalnik se bo pritožil

a.cpp:2:15: error: invalid conversion from ‘int’ to ‘char*’ [-fpermissive]
   char* p = 20;
             ^~

Če pa z eksplicitno pretvorbo to vseeno nastavimo, se program sesuje, saj najverjetneje do celice 20 nimamo dostopa in dobimo napako [1]    24346 segmentation fault (core dumped).

Null pointer

Z razliko od referenc kazalci lahko ne kažejo nikamor. To povemo tako, da jim damo vrednost 0, ki predstavlja naslov 0x000000000, za kar imamo direktno besedo nullptr. Tako lahko naredimo

int* p = nullptr;

Če je p ničelni kazalec, je neveljavno pogledati rednost na tem mestu – zagotovljeno je, da to vedno povzroči napako.

Note

Nastaviti p na nullptr je drugače, kot pustiti nenastavljenega; v tem primeru bi bila njegova vrednost nenastavljena in bi bila karkoli je ostalo v spominu, kjer je bil p ustvarjen.

Delo s spominom

Spomin za spremenljivke v programih lahko dobimo na več načinov: pravimo da so spremenljivke lahko na skladu (stack), ali pa na kopici (heap). Obstajajo tudi drugi predeli, za npr. statične ali globalne spremenljivke, konstantne podatke, itd..., s katerimi se zdaj ne bomo ukvarjali. Tako sklad kot kopica sta dela RAMa, kjer lahko naredimo spremenljivke. Za običajne lokalne spremenljivke je prostor rezerviran na skladu že med prevajanjem programa in dostop do njih je ponavadi hitrejši. Če kličemo funkcijo, ki kliče funkcijo, ki imajo vsaka svoje lokalne spremenljivke, se te nalagajo v spomin po vrsti ko gremo globlje v klicih in sprostijo, ki se z njih vračajo.

Z razliko od sklada se alokacija na kopici dogaja med tekom programa, spremenljivke na kopici so nepovezane med seboj, dostop do nje je ponavadi počasnejši, ima pa mnogo več prostora, ki je omejen le z velikostjo virtualnega spomina, ki je na voljo programu (beri: z velikostjo RAMa). Spomin na kopici lahko zahtevamo od operacijskega sistema, ga poljubno uporabljamo in lepo je, da ga na koncu tudi vrnemo. V C-ju imamo za alokacijo in dealokacijo na voljo para funkcij malloc (memory allocation) in free (in še nekaj drugih), v C++-u pa sta nadomeščeni z operatorji new, new[], delete in delete[]. Verziji z [] sta namenjeni alokaciji tabel in se bomo z njimi ukvarjali pozneje. Alokaciji spomina na kopici se pogosto reče tudi dinamična alokacija.

Alokacija spomina vrne kazalec na mesto v RAMu, kjer nam je bi dodeljen prostor za spremenljivko. Če je bila alokacija neuspešna (npr. zmanjkalo nam je spomina), C++ vrže izjemo tipa std::bad_alloc. Obstaja več verzij operatorja new, ki spomin alocirajo na različne načine, npr. brez metanja izjem, na že določeno mesto, ali pa brez konstrukcije alociranega objekta, toda tudi v to se ne bomo spuščali.

Primer običaje alokacije decimalnega števila:

int main() {
    double* p = new double(2.3);  // p ima vrednost 2.3
    double* q = new double();     // q ima vrednost 0.0
    double* r = new double;       // r ima nedefinirano vrednost
    // uporabljamo p, q, r
    delete p;  // vrnemo spomin sistemu
    delete q;
    delete r;
}

Vsaki alokaciji mora, ko spomin nehamo uporabljati, slediti dealokacija spomina, ki jo sprožimo z delete. Tukaj se držimo enostavnega pravila: vsak poklicani new mora imeni natanko en pripadajoči delete, ki izbriše spomin, dobljen s tem klicem new. Čeprav morda sintaksa delete p izgleda, kot da bi izbrisali spremenljivko p, izbrišemo samo spomin na katerega p kaže, p pa ostane veljavna in ji lahko damo neko novo vrednost (vanjo shranimo nek drug naslov). Ko govorimo, pa se pogosto reče, da smo zbrisali p in se razume, da v resnimi mislimo spomin na naslovu, shranjenem v p.

Preden ga izbrišemo, lahko p, q ali r uporabljamo kot vsak drug kazalec, npr. nastavimo *p = 4.2. Tako na roko kot zgoraj v C++ redko alociramo spremenljivke, saj ponavadi uporabimo mehanizme, ki to počnejo namesto nas in pri katerih se ne more zgoditi, da bi po nesreči pozabili poklicati delete. Prav tako pa ne smemo delete poklicati dvakrat. Primer, ko se nam to lahko zgodi:

class A {
  public:
    int a;
};

int main() {
    A* a = new A();
    A* b = a;
    delete a;
    delete b;

    return 0;
}

Pri klicu delete a se izbriše objekt na naslovu, shranjenemu v a. Toda spremenljivka b kaže na enak naslov, in ko pokličemo delete b sistem zopet poskuša izbrisati že izbrisan objekt na istem naslovu. Kaj se ob tem zgodi ni definirano (undefined behviour), kar pomeni, da se ne moremo zanašati na kakršnokoli deterministično obnašanje programa. Lahko ni narobe nič, lahko se šele kasneje pokaže, da je šlo s spominom nekaj narobe, lahko se program takoj sesuje. Najpogostejša napaka zgleda podobno

[1]    26815 segmentation fault (core dumped)  ./a

ali pa malo bolj informativno

*** glibc detected *** ./a: double free or corruption (fasttop): 0x01600008 ***
======= Backtrace: =========
/lib/libc.so.6[0xb162e2d4]
/lib/libc.so.6(cfree+0x9c)[0xb162287c]
./a[0x01600004]
./a[0x01600008]
======= Memory map: ========
...

Memory leak

Ena izmed pogostejših napak pri programiranju v C-ju in C++-u je memory leak, kar se lahko prevede kot puščanje spomina. Ideja je, da programu uhaja spomin, podobno kot iz slabo zategnjene vodovodne cevi pušča voda. To se zgodi, če nekaj spomina od sistema zahtevamo, nanj pozabimo in ga nikoli ne vrnemo. Če tak program teče dlje časa, porablja in zahteva čedalje več spomina, in ga nič ne vrača, kar pomeni da ga nam nekoč zmanjka, računalnik začne delovati zelo počasi in morda operacijski sistem naš program ubije, ali pa postane tako neodziven, da je potrebno računalnik ponovno zagnati. Memory leake je pogosto težko zaznati, saj nič zares ne deluje narobe, samo program se počasi zažira v RAM.

Za preprečitev memory leakov je potrebno zagotoviti, da vsak alociran spomin, natanko enkrat izbrišemo, oz. povedano na kratko “vsak new ima svoj delete. To ne pomeni, da moramo v kodi imeti enako število besedic new in delete ampak da morajo biti poparčkani pomensko.

C++ ima nekaj mehanizmov, da se memory leakom izognemo v širokem loku: najlažje tako, da sploh ne uporabljamo dinamičnih alokacij direktno, ampak pustimo standardni knjižnici, v katere pravilnost zaupamo, da to počne namesto nas.

Enostaven primer memory leaka je, da preprosto ne pokličemo delete v kakšnem od zgodnjih primerov. Poglejmo si zanimivejši primer:

int main() {
    double* d = new double(3.4);
    // uporabljamo d
    d = new double(2.7);
    // uporabljamo d
    delete d;

    return 0;
}

Čeprav smo uporabljali samo d in ga na koncu tudi zbrisali je spomin, pridobljen s prvim klicem new izgubljen, saj smo njegov naslov, ki je bil shranjen v p povozili z drugo vrednostjo. Po tem tudi če bi želeli, ne moremo več sprostiti tega spomina, saj nimamo nobenega načina, da do njega pridemo.

Tabele

V tem razdelku si bomo ogledali ročno alociranje tabel, ki se v modernem C++ uporablja redko, toda spodobi se, da to pozna vsak C++ programer. Če potrebujemo tabelo uporabimo vector in C++ poskrbi za nas.

Podobno kot lahko od sistema zahtevamo spomin za eno samo spremenljivko, lahko zahtevamo od sistema tudi spomin za cel seznam teh spremenljivk. Za to imamo na voljo operator, ki se imenuje new[], uporabimo pa ga kot

double* t = new double[25];

kar naredi tabelo 25 decimalnih števil in vrne naslov prvega elementa. Če alokacija ne uspe (ker nam je npr. zmanjkalo spomina), new[], enako kot pri verziji brez [] vrže izjemo.

TODO new [] in delete [].

TODO indeksiranje, pointer arithemetics

Kako naredimo tabelo, ki se sama povečuje

TODO opis.

#include <iostream>
#include <vector>
#include <string>

// Dve strategiji povečevanja
struct MultiplyByConstantAllocationStrategy {
    static int init_capacity() { return 10; }
    static int change_capacity(int capacity) {
        return static_cast<int>(capacity * 1.2);
    }
};

struct AddConstantAllocationStrategy {
    static int init_capacity() { return 10; }
    static int change_capacity(int capacity) {
        return static_cast<int>(capacity + 100000);
    }
};

// Lastna tabela
template <typename T, typename AllocationStrategy=MultiplyByConstantAllocationStrategy>
class Tabela {
    int size_;
    int capacity_;
    T* t;
  public:
    Tabela() : size_(0), capacity_(AllocationStrategy::init_capacity()),
           t(new T[capacity_]) {}
    // copy constructor (za kopiranje tabele)
    Tabela(const Tabela& v) : size_(v.size_), capacity_(v.capacity_) {
        t = new T[capacity_];
        for (int i = 0; i < size_; ++i) {
            t[i] = v[i];
        }
    }
    // copy assignment (za kopiranje tabele)
    Tabela& operator=(const Tabela& v) {
        size_ = v.size_;
        capacity_ = v.capacity_;
        delete[] t;
        t = new T[capacity_];
        for (int i = 0; i < size_; ++i) {
            t[i] = v[i];
        }
        return *this;
    }
    ~Tabela() { delete[] t; }
    const T& operator[](int i) const { return t[i]; }
    T& operator[](int i) { return t[i]; }
    void push_back(const T& v) {
        if (size_ == capacity_) {
            capacity_ = AllocationStrategy::change_capacity(capacity_);
            T* nt = new T[capacity_];
            for (int i = 0; i < size_; ++i) {
                nt[i] = t[i];  // skopiramo elemente
            }
            delete[] t;
            t = nt;
        }
        t[size_++] = v;
    }
    int size() const { return size_; }
};

// Dodamo možnost printanja tabele.
template <typename T>
std::ostream& operator<<(std::ostream& os, const Tabela<T>& v) {
    if (v.size() == 0) {
        return os << "[]";
    }
    os << "[" << v[0];
    for (int i = 1; i < v.size(); ++i) {
        os << ", " << v[i];
    }
    return os << "]";
}

using namespace std;

int main() {
    /* test tabele */
    Tabela<Tabela<char>> a;
    int s = 30;
    for (int i = 0; i < s; ++i) {
        a.push_back({});
        for (int j = 0; j < s; ++j) {
            a[i].push_back('a'+(i*j % 26));
        }
    }

    // cout << a << endl;

    int N = 10000;
    int n = 10000;

    {
        Tabela<int, MultiplyByConstantAllocationStrategy> t;
        for (int i = 0; i < N; ++i) {
            clock_t begin = clock();
            for (int j = 0; j < n; ++j) {
                t.push_back(i);
            }
            clock_t end = clock();
            double elapsed_secs = double(end - begin) / CLOCKS_PER_SEC;
            cout << elapsed_secs << ' ';
        }
        cout << endl;
    }

    {
        Tabela<int, AddConstantAllocationStrategy> t;
        for (int i = 0; i < N; ++i) {
            clock_t begin = clock();
            for (int j = 0; j < n; ++j) {
                t.push_back(i);
            }
            clock_t end = clock();
            double elapsed_secs = double(end - begin) / CLOCKS_PER_SEC;
            cout << elapsed_secs << ' ';
        }
        cout << endl;
    }

    {
        vector<int> t;
        for (int i = 0; i < N; ++i) {
            clock_t begin = clock();
            for (int j = 0; j < n; ++j) {
                t.push_back(i);
            }
            clock_t end = clock();
            double elapsed_secs = double(end - begin) / CLOCKS_PER_SEC;
            cout << elapsed_secs << ' ';
        }
        cout << endl;
    }


    return 0;
}