Osnove¶

Osnovna struktura programa¶

Osnovni “Hello world” program zgleda tako:

#include <iostream>

int main() {
    std::cout << "Hello world!" << std::endl;
    return 0;
}

Na začetku so vedno #include direktive, ki so podobne Pythonovim import-om, ki vključujejo različne knjižnice. V našem primeru vključujemo knjižnico za input in output (input output stream).

Program izvede vse in samo to, kar se nahaja v funkciji main. Ta funkcija lahko seveda kliče druge funkcije. Funkcija mora vrniti število, ki pomeni “exit status” programa in mora biti 0, če je program zaključil uspešno. Vsi naši programi bodo imeli na koncu return 0.

Vsak stavek se mora končati s podpičjem. Presledki v kodi niso obvezni, tako kot v Pythonu, zamikanje je samo zaradi berljivosti. Tako je koda kot na primer

int main(){std::cout<<"Hello world!"<<std::endl;return 0;}

sicer veljavna, a se je izogibajte vsaj toliko kot določenih profesorjev.

C vs. C++ vs. C++11¶

C++ je nadgradnja C-ja, zaradi tega podpira veliko večino C stvari, hkrati pa nudi svojo novo funkcionalnost. C++ je imel tudi večjo posodobitev leta 2011, ki je prinesla veliko novosti, ki jih bomo mi z veseljem uporabljali in jih tudi večina compilerjev že podpira. V splošnem bomo uporabljali bolj C++ funkcije namesto starih C funkcij. Če si boste doma instalirali kakšen predpotopni compiler, lahko da kakšnih novosti ne bo podpiral, a to ne bi smel biti hud problem.

Vse funkcije, ki jih podpira standarda knjižnica C++ so v namespace-u std. Tako je treba, kot zgoraj v primeru, pred vsako uporabo stvari iz standardne knjižnice pisati std::. Temu se lahko izognemo, tako da na začetku programa (za #include-i in pred uporabo funkcij) napišemo using namespace std;. To sicer ni najbolj higienično v velikih programih saj lahko povzroči poplavo imen in se temu raje izogibajte, v kratkih programih pa nam lahko prihrani nekaj pisanja.

Obstajajo C-jevske funkcije za stdio, random, sezname, vendar bomo uporabljali C++-ovske, pogosto celo C++11.

Spremenljivke¶

Spremenljivke so prostori v spominu, ki hranijo določeno vrednost in jih lahko tekom programa spreminjamo. Vsako spremenljivko moramo deklarirati z njenim tipom, nato pa ji lahko pripišemo vrednost.

int a;
a = 8;
a = 7;
int b = 9;
int b;      // compiler error - dvakrat definirana spremenljivka
c = 6;      //  compiler error - nedefinirana spremenljivka

Če spremenljivki vrednosti ne pripišemo, bo njena vrednost pogosto neko sranje, ki je ravno takrat v RAM-u, tako da je vse spremenljivke zelo priporočljivo inicializirati.

Osnovni tipi so int za števila, double za decimalna števila, bool za logične vrednosti in char za znake.

Komentarji¶

Komentarji so enovrstični z // in več vrstični s parom /*  */.

Input in output¶

Za manipulacijo standardnega vhoda in izhoda uporabljamo knjižnico iostream, ki definira objekta cin in cout, s katerima pišemo in beremo v stdio. Pri nizih to prebere vse do prvega whitespace-a. Če želimo prebrati celo vrstico uporabimo funkcijo getline.

#include <iostream>

using namespace std;

int main() {
    int a;
    cout << "Vpiši število: ";
    cin >> a;
    cout << "Vpisali ste število " << a << endl;
}

If stavki¶

If stavki v C++-u so strukture, ki izvedejo blok kode, samo če je izpolnjen določen pogoj. Blok kode je definiran kot en stavek ali več stavkov znotraj { in }. Običajna sintaksa if stavkov:

if (pogoj) {
    koda ...
} else if (pogoj) {
    koda ...
} else {
    koda ...
}

Pogoji so sestavljeni (ponavadi) iz logičnih (&&, ||, !) in primerjalnih operatorjev (==, <, >=, ...).

Primer:

// program preveri ali je a sodo število
if (a % 2 == 0) {
    cout << "sodo" << endl;
} else {
    cout << "liho" << endl;
}

if (a % 2 == 0)
    cout << "sodo" << endl;
else
    cout << "liho" << endl;

if (a % 2 == 0)
    cout << "sodo" << endl;
else
    cout << "liho" << endl;
    cout << "vedno" << endl;

if (password_valid = true) {
    // omogoči dostop do bančnih računov in slečenih slik
} else {
    cout << "Invalid password" << endl;
}

Obstaja tudi stavek switch, ki se ga ponavadi uporablja kot lepši if, else if. Primer uporabe:

switch (vrednost) {
    case 1:
        // koda
        break;
    case 2:
        // koda
        break;
    case 13:
        // koda
        break;
    default:
        // koda
        break;
}

Vrednosti pri case-ih morajo biti konstantne in stavek glede na vrednost spremenljivke vrednost izvede primerno kodo, če dane vrednosti ni naštete, potem izvede kodo pod default.

Break pri vsakem case-u je nujen, sicer se izvede tudi koda naslednjega primera – tako imenovan “fall through” feature switch stavka.

Primer:

switch (vrednost) {
    case 1:
        // koda 1
    case 2:
        // koda 2
        break;
    case 14:
    case 13:
        // koda
        break;
    default:
        // koda
        break;
}

Če je vrednost spremenljivke enaka 1, se izvedeta koda 1 in koda 2, ce je vrednost enaka 2, samo koda 2. Koda za 14 in 13 je enaka.

Zanke¶

for (inicializacija; pogoj; korak) {
    // koda
}

for (int i = 0; i < 100; ++i) {
    cout << i << endl;
}

while (pogoj) {
    // koda
}

do {
    // koda
} while (pogoj);

#include <iostream>
using namespace std;

int main() {
    int s;
    cin >> s;

    while (s != 0) {
        for (int i = 1; i*i < s; ++i) {
            if (i % 2 == 1) {
                cout << "      " << i*i << endl;
            } else {
                cout << i*i << endl;
            }
        }
        cout << endl;
        cin >> s;
    }
    return 0;
}