Datoteke¶

Odpiranje in zapiranje datotek¶

V Pythonu datoteko (kakršna koli že je, od teksta do zipa) odpremo s funkcijo open. Datoteko lahko odpremo za branje, pisanje, oboje ali dodajanje. Funkcija open sama po sebi ne naredi ničesar, preveri samo če tam datoteka obstaja, če ne obstaja in smo izbrali pisanje, jo naredi in s sistemom izmenja podatke za njeno branje. Če želimo brati datoteko, ki ne obstaja, potem Python vrže izjemo. Odpiranje samo pripravi datoteko za operacije na njej in ne naredi še nič resnega.

open(pot_do_datoteke[, način])¶

Najde datoteko in vrne objekt za delo z njo. Kaj lahko počne je odvisno od načina, ki je r za branje, w za pisanje, + za branje in pisanje ter a za dodajanje. Kratice pomenijo read, write in append. Bolj natančno dokumentacijo najdete tukaj. Na windowsih moramo za netekstovne datoteke dodati še b, ki pomeni binary. Če način ni podan, je enak r. Pod do datoteke je podana kot zaporedje map ločenih s /, kjer .. označuje en mapo višje. Npr. ../slike/solata.jpg pomeni: odpri datoteko solata.jpg, ki se nahaja eno mapo višje v mapi slike.

Primer uporabe:

>>> f = open("besedilo.txt")  # recimo, da obstaja
>>> f
<_io.TextIOWrapper name='besedilo.txt' mode='r' encoding='UTF-8'>
>>> g = open("asdf", "w")     # naredi novo datoteko, če ne obstaja
>>> g
<_io.TextIOWrapper name='asdf' mode='w' encoding='UTF-8'>
>>> h = open("../slike/soalta.jpg")  # jejhata, zatipkali smo se
Traceback (most recent call last):
  File "<stdin>", line 1, in <module>
FileNotFoundError: [Errno 2] No such file or directory: '../slike/soalta.jpg'

Datoteko moramo po uporabi tudi zapreti, da sistemu povemo, da smo jo zaključili uporabljati. Na Windowsih datoteke recimo ne moramo izbrisati, če jo kakšen program uporablja (če je odprta).

Datoteko zapremo s klicem metode close.

class file¶

close()¶

Zapre datoteko in pove sistemu, da smo jo nehali uporabljati. To tudi napiše vse morebitne še nenapisane podatke do konca (flusha datoteko).

>>> f.close()
>>> g.close()
>>> h.close()
>>> f.read()   # ko je datoteka zaprta z njo ne moremo več delati
Traceback (most recent call last):
  File "<stdin>", line 1, in <module>
ValueError: I/O operation on closed file.

Ko delamo z datotekami pazimo, da je vrsti red vedno enak: odpremo, delamo, zapremo.

Branje datotek¶

Privzemimo, da smo datoteko odprli za branje. Za branje imamo na voljo veliko načinov.

class file

read([n])¶

Prebere celo datoteko kot niz, skupaj z vsemi posebnimi znaki (recimo \n). Če je n podan, prebere samo prvih n bajtov.

readline()¶

Prebere naslednjo vrstico in jo vrne (vključno z \n).

realines()¶

Prebere vse vrstice in jih vrne kot seznam (vključno z \n)

Lahko beremo tudi s for zanko. Pri branju si datoteka zapomni, do kam smo jo prebrali in naslednjič, ko kličemo kakšno funkcijo za branje nadaljuje, kjer smo na zadnje ostali. To pomeni, da datoteko ponavadi preberemo le enkrat (dva zaporedna klica .read() bosta povzročila da drugi vrne prazen niz, saj je bilo vse že prebrano). Enako se obnašajo tudi druge metode za branje, če ni ničesar več za prebrati, potem vrnejo prazen niz. Vsebino datoteke si moramo, če jo želimo uporabljati celo, shraniti v spremenljivko.

Primer:

>>> f = open("besedilo.txt")
>>> f.readline()
'Romeo: O, Julija!\n'
>>> for line in f:
...     print(line)
Julija: O, Romeo, zakaj si Romeo?

Romeo: Ženska, to ni mel smisla.

THE END

Vsebina datoteke besedilo.txt je seveda:

Romeo: O Julija!
Julija: O, Romeo, zakaj si Romeo?
Romeo: Ženska, to ni mel smisla.
THE END

Pisanje v datoteke¶

V datoteko, ki je odprta za pisanje, lahko pišemo. Duh. Če je ta datoteka že obstajala, se njena prejšnja vsebina prepiše, kar je bilo prej noter je izgubljeno. Če datoteka še ni obstajala, potem se ustvari nova datoteka.

Pišemo lahko na dva načina, z uporabo metode write ali writelines.

class file

write(niz)¶

Napiše niz v datoteko. Ne doda nobenih posebnih znakov.

writelines(seznam_nizov)¶

Napiše seznam nizov v datoteko, niz po niz. Ne doda nobenih vmesnih znakov.

Primer:

f = open("stevila.txt", "w")
f.write(str(0))
f.write(str(1))
f.writelines(["to", "so", "stevila"])
f.write("\nAja, treba je dodajati nove vrstice!")
f.close()

Vsebina datoteke je sedaj:

01tosostevila
Aja, treba je dodajati nove vrstice!

Stavek with¶

Kot smo videli je postopek za delo z datotekami vedno enak, odpri, delaj, zapri. Python ta postopek malo poenostavi, z uporabo with stavka.

Namesto:

f = open("asdf")
# beremo in pišemo
f.close()

lahko uporabljamo:

with f as open("asdf"):
    # beremo in pišemo

Datoteka uporabljena v with stavku se avtomatsko zapre, ne glede na to, kaj se dogaja v telesu stavka. To je bolje kot lahko trdimo za prvi primer, če se tam nekje na sredi zgodi izjema, bo program prekinjen, datoteka pa bo ostala nesrečno odprta. Zaradi tega je with stavek najboljši način za delo z datotekami.

Dodatek: stdin in stdout kot datoteki¶

Tudi standardni vhod in izhod se obnašata kot datoteki, vhod je odprt za branje, izhod pa za pisanje. Če želimo bolj natančno kontrolo nad branjem in pisanjem lahko namesto input in print uporabimo “datoteki” sys.stdin in sys.stdout. Teh dveh “datotek” ni treba odpirati ali zapirati, podpirata pa običajne metode za branje in pisanje. Če želite to uporabljati, ne pozabite na začetku programa dodati import sys, da boste imeli dostop do teh dveh objektov.